(Click here to read this article in English)

Ko prvič pristaneš v dolini Soče, te zadene! Najprej opaziš slikovite vrhove Alp, prevelike, da bi se skrili. Nato valovite zelene planote, kjer se temni odtenki smrek prelivajo z živo zelenimi listavci. Vse izgleda bujno, namočeno in zeleno. Spodaj po dolini tečejo nemirne reke. Vsaka s svojim karakterjem, bistre in mladostniške, dopolnjujejo tisto glavno, najbolj turkizno med njimi – Sočo. Dan imaš do vrha napolnjen z aktivnostmi, a kar naenkrat se iz globočin tvojega trebuha zasliši zategnjen jazzovski spev – hhhrrraaannnaaa. Brez skrbi v tem blogu zavihamo rokave in te odpeljemo med lokalne poslastice. Katere so domače specialitete, kakšna je njihova zgodba ter seveda, kje okusiti najboljše? Odgovore ti serviramo počasi, v dobri družbi in z zabeljenimi pridevniki. 

Trajnost ni le modna beseda v dolini Soče

Da bi razumel/a posoško kulinarično zgodbo, si kar takoj zategni šohe in šibni v planine, kjer je zrak prepojen z vonjem po zemlji, gozdu, pokošenih travnikih, mleku, skuti in siru. Posoška kuharska knjiga lokalnih receptov se je že od nekdaj pisala po diktatu čudovito divje, a izjemno srborite narave. Poleg zahtevnega naravnega terena pa je bilo na tem koščku zemlje še nenehno napeto! Vojne, trki kultur, premetavanje meja sem in tja je okrepilo bojevit in samosvoj karakter domačinov ter pošteno obarvalo lokalno kuhinjo. 

Skrivnosti domačih kuhinj

Kapo dol in priklon z nosom do tal. Komu? Nonam, prisrčnim starim ženam v pisanih predpasnikih, ki s svojimi prsti iz skromnih sestavin pričarajo slastne jedi. Frika, hrustljava alpska pica iz krompirja in sira Tolminca, pa fermentirana skuta, ki pikne in mmm, tisti še topli štruklji, ki se kar stopijo v ustih. Domače, pošteno, toplo in srčno – objem stare mame, ki pomiri še tako zagrenjeno dušo. 
Stari recepti so se šepetali dalje vse do danes, ko vsaka hiša še vedno s posebno občutljivostjo ohranja in varuje svoje kuhinjske skrivnosti. Ponos in iskrivo receptarsko tekmovanje ohranjata kulinarično tradicijo v dolini živo! Nekoč pastirske jedi danes postrežejo skoraj v vsaki restavraciji, oštariji, na turističnih kmetijah, v gorskih kočah in na festivalih. Naš nasvet? Pridite lačni.

V dolini Soče ima vsaka krava svoje ime

Sir je srce posoške prehrane. A kot pravi Anka Lipušček Miklavič, kmetica in nekdanja direktorica lokalne mlekarne Planika, se mlečna pot kolute sira začne pri kravjem gobcu. V dolini Soče dominirajo rjave krave, ki so bolj trpežne, hribovske sorte. Spomladi rjave cike skupaj s pastirji odromajo na svoj poletni oddih v tolminske planine. Povzpnejo se vse do 1400 m visoko, kjer je zrak redkejši in arome močnejše. Tam več mesecev prečesavajo neokrnjene gorske travnike, daleč stran od dolinskega vrveža in zadovoljno mulijo svežo pomladno travo, posuto s cvetlicami in začinjeno z zelišči. Tako kot narava in ljudje, imajo tudi živali v Posočju svojevrstno osebnost in celo lastno ime. Preživi dan v krasni družbi Cik, Šek, Pik s pogledom na okoliške gore in koščkom sira v ustih na ekološkem posestvu Bogata v Bovcu. 

Cin, cin, cin Drežnica, kje so kozice?

S tolminskih hribov proti bovškim goram se krave prelijejo v koze in ovce. Pod stenami Krna leži pravljična gorska vasica Drežnica s svojimi kozicami. Te pokončne, temperamentne, celo malce žleht koze so edina prava slovenska avtohtona pasma in so že na prvi pogled bolj divje od klasičnih koz. So gorsko aklimatizirane, trdožive, imajo dolge kljukaste rogove, košat kožuh, izzivajoč pogled in dramatično zgodbo. 

Drežniška koza je bila namreč trn v peti različnim političnim sistemom. Tako je bil npr. v času Jugoslavije izdan odlok, v katerem je oblast zahtevala odstrel drežniških koz, saj naj bi te požrešnice povzročale škodo v gozdovih. Da bi jih rešili pred kruto usodo, so Drežničani vse svoje koze stlačili v vaško cerkev (Roš, 2020 str. 125). Ostalo jih je zgolj okoli 600 in 40 izmed njih jih veselo poskakuje v Bergičevi čredi. Na Berginčevi kmetiji lahko poskusiš mlad ali zorjen kozji sir, kozji jogurt in skuto. Kobariškega dela doline preprosto ne gre zapustiti brez lokalne sladice – kobariških štrukljev. 

Ovce, gobe, postrvi in krafi na enem placu

Na poti v Bovec glavna zvezda živinoreje postane avtohtona bovška ovca oz. “wca z bca”. Pikanten priokus ovčje skute je najboljši v kombinaciji s kuhanim mladim krompirjem. Čompe an skuta – izjemno preprosta pastirska jed je bovški kult, kateremu je posvečen celo festival Čomparska noč. Če želiš okusiti Bovec kar v Bovcu, stopi v vrsto pred malo leseno hiško na placu. 

V Bovški Kuhnci kuhata oče Bojan in hči Ana. Postrežeta ti z Alpami, reko, pašniki in divjimi sadovi bovških gozdov. Frika z ovčjim sirom, gobova enolončnica, postrvi iz okoliških rek, čompe s skuto, jagnjetina …

Vse iz lokalnih sestavin in po receptu tradicije. Za sladico pa buške krafe, s tepko polnjene žepke, ki jih najbolj sladke pripravi Paula, duhovita Paulačinkarca s sosedne stojnice.

Moderni tvisti lokalnih sestavin

Čas teče dalje. Od večerij  z Michelinovimi zvezdicami okronani Hiši Franko, v kateri kuha svetovno znana kuharska mojstrica, Ana Roš, gorskih koč in turističnih kmetij, pa vse do simpatičnih, ambienta polnih oštarij – danes je v Posočju ponudba pestra. A zate imamo še eno slastno presenečenje. V Logu pod Mangartom se ob cesti, pod stenami mogočega Mangarta in Jalovca, skriva stara, nostalgična Brunarica. Tukaj delujejo lokalno in razmišljajo globalno. Slovenija namreč ni ravno država znana po BBQ-ju. Že, že – imamo žar in obstajajo posebni roštilj talenti, ki s ponosom in strastjo prevzamejo odgovornost obračanja čevapčičev in pleskavic na vseh družinskih piknikih. A da bi meso začeli dušiti v zgodnjih jutranjih urah in ga postregli zvečer – to ni v našem DNK-ju. 

Modernizirana romanca žara in neizogibno druženje, ki ji pripada, je z Brunarico postala del Posočja. Robin Hill s svojo ekipo ti sproščeno, kot se za žar spodobi, postreže s počasi dimljenim lokalnim mesom, lokalno obarvanimi solatami, burgerji in domačimi sladicami. V tej majhni kuhinji so lokalne sestavine trčile v moderni svet. Hiška, ozračje in menu – vse zveni in izgleda skrajno enostavno. Temu primerna so tudi pričakovanja, a ko dobiš krožnik pred nos, osupneš! Prezentacija – popolna. Okus – neverjeten. Pa brez skrbi, ni vse meso, kar se dimi – v Brunarici pripravljajo tudi okusne vegetarijanske in veganske opcije. 

Na tej točki moramo odložiti pribor, saj bi lahko rožljali v nedogled. To je zgolj nekaj drobtinic, ravno prav, da te spremenijo v kulinaričnega radovedneža na potepu po dolini Soče.

See you in Slovenia!

Pustolovsko, wellness in kulturno obarvano popotovanje po Sloveniji je edinstveno prav zaradi svoje uravnoteženosti. Pridružite se nam na nepozabnem AdZENture Retreatu v dolini Soče. Spoznajte Slovenijo in dolino Soče skozi nepozabne in pristne dogodivščine!